Ko narava sreča umetnost: vizija Beppeja Marchija
V utripajočem srcu Ferrare nas arhitekt Beppe Marchi vodi na potovanje, da odkrijemo pokrajino, ki se spremeni v laboratorij narave in inovacij. S pazljivim očesom in globoko občutljivostjo Marchi ponovno preučuje odnos med zgrajenim in okoljem ter raziskuje trajnostne rešitve, ki spoštujejo lokalno zgodovino. V tem intervjuju nam oblikovalec pripoveduje o izzivih in priložnostih, ki izhajajo iz interakcije med sodobnimi tehnologijami in naravo. Strastna zgodba, ki nas vabi k razmisleku o prihodnosti oblikovanja in našem sobivanju z ozemljem. Iskren dialog, ki odpira nove konkretne poglede na odnos med človekom in okoljem.
Sodobno krajinsko oblikovanje: Katere so značilnosti sodobnega krajinskega oblikovanja in kako se povezujejo s trenutnimi okoljskimi in družbenimi potrebami?
»Nisem prepričan, da lahko govorimo o sodobnem krajinskem oblikovanju v absolutnih izrazih: tako kot pri arhitekturnih projektih je kontekst, v katerega je vstavljen vsak projekt, tisti, ki vodi njegove predloge, značilnosti, potencial, v nekaterih primerih celo pride do označevanja vidikov, povezanih s formalnim izrazom – čeprav se zmanjša glede na občutljivost trenutka. Prepričan sem, da bi morale družbene potrebe in še bolj okoljske potrebe pri projektih, povezanih s krajino, narekovati oblikovanje: verjamem, da je sodobnost projekta bolj v tovrstni občutljivosti in metodološkem pristopu kot v formalnih odločitvah, katerih namen je pustiti pečat oblikovalca.”
Tehnologije in občutljivo oblikovanje: Kako lahko uporaba inovativnih tehnologij izboljša občutljivo krajinsko oblikovanje in katere konkretne primere projektov, kjer je bila ta sinergija uspešna, lahko delite?
»V dobi velike hitrosti v smislu tehnoloških inovacij postaja vprašanje uporabe tehnologije za podporo krajinskega oblikovanja bolj občutljivo kot kdaj koli prej, katerega kulturni temelj mora po mojem mnenju ostati trden in neomajen: spoštovanje narave – 'Vrt je laboratorij odnosa človek-narava, kjer vrtnar, potem ko ga je preučil, sodeluje z »močjo izumljanja narave« (…) Idealno bi bilo, da bi lahko dosegli, kar hočete, samo s spreminjanjem igre interakcije med naravnimi elementi. Gre za opazovanje, spoznanje in šele nato ukrepanje.« (Gilles Clément, Manifest tretje pokrajine).
Poročam o konkretni izkušnji, s katero se soočam na zelo občutljivem mestu, o povezavi med mestnim dokom in starodavnim mestnim obzidjem mesta Ferrara, v katerem so se različne inovativne tehnologije lahko združile v enoten projekt z največjim spoštovanjem naravnih in okoljskih pogojev.
Vsako oblikovno izbiro za prenovo območja "ex-Camilli" v Ferrari je narekoval kontekst, ki je bil še posebej problematičen z okoljskega vidika zaradi prisotnosti točke skladiščenja in prodaje naftnih derivatov do leta 2000, s posledičnimi sledovi ogljikovodikov v vodonosniku, ki je bil že predmet dveh sanacijskih posegov s strani uprave, sestavljenih iz površinskega prekrivanja gline po celotni površini parcele in vbrizgavanje kisika v vodonosnik preko piezometrov, nameščenih na najbolj ogroženih območjih.
Vse zgodovinsko ozadje in značilnosti zemljišča so temeljno določile oblikovalske odločitve za preureditev območja, ki predstavlja zeleni koridor, ki povezuje zgodovinsko mesto in reko: sprejete so bile inovativne oblikovalske rešitve v smislu fitoremediacije z uporabo najprimernejših drevesnih vrst za ta namen, zelene površine pa so bile členjene z uporabo altimetričnih variacij in grbin.
Območje, zasnovano kot zelena infrastruktura, ki se uporablja le za tranzit in ne za parkiranje in/ali izvajanje stalnih dejavnosti, je prevzelo vlogo blaženja temperaturnih ekstremov ter onesnaženosti zraka, vode in tal ter tako lahko pripomore k doseganju »urbane blaginje«.
Kolesarska/peš pot, glavni element projekta, ki vzdolžno označuje celotno parcelo, z vijugasto smerjo sever-jug, ki se prilagaja motnjam, ki jih predstavlja prisotnost piezometrov za melioracijo območja, je bila zgrajena v trdni zemlji, ki hkrati zagotavlja odlično odpornost na kolesarski promet, odlično odcedno površino in naravni vpliv.
Oblikovana je tudi alternativna peš pot v zelenju (»pasja pot«), ki omogoča počasnejše prečenje, zaznamovana z ritmom individualnih oblikovalskih odločitev (senčni otoki, poti med grbinami, otoki trajnih zelnatih rastlin).
Skupna matrika obeh poti – in nasploh celotnega »koncepta oblikovanja« – temelji na naravnem vplivu: prepustnost, izbira materialov in sama oblika poti, načini uporabe ter številčnost in pestrost vegetacije imajo kot kulturno in perceptivno referenco idejo urbanega parka, ne pa prostora grajene arhitekture ali kakor koli odkrito oblikovanega.«
Okolju prijazne ceste in pločniki: kakšen je pomen okolju prijaznih tlakov pri oblikovanju mestne krajine in kateri materiali ali tehnike se po vašem mnenju pojavljajo na tem področju?
»Vsekakor je tema 'okoljski odtis' prioriteta pri izbiri gradbenih materialov, zlasti glede materialov, ki sestavljajo krajinsko zasnovo. Zdaj je bila pridobljena skupna in razširjena zavest, ki vodi k izbiri sistemov z dobrimi zmogljivostmi v smislu okoljske trajnosti.
Natančneje, ko gre za talne obloge, je pomembno oceniti ne le analizo življenjskega cikla materialov, temveč tudi vpliv, ki ga imajo nove površine na kontekst, v katerem bodo položene, tako v smislu vizualne percepcije kot okolja in prepustnosti.
V tem obdobju velikih sprememb zaradi podnebnih sprememb je gospodarjenje z vodami absolutno prioritetno vprašanje zavestnega načrtovanja: treba je zagotoviti čim večjo odvodnjavanje in vpijanje padavinske vode, še toliko bolj pri posegih v urbanih središčih, pogosto že močno ogroženih z leta ponavljajočo se politiko betoniranja in hidroizolacije tal, katerih katastrofalni učinki postajajo vse pogostejši in očitnejši.«
Podnebne spremembe in razsvetljeno oblikovanje: Kako lahko oblikujemo pokrajino, ki deluje kot "protitelo" proti učinkom podnebnih sprememb, in kakšne strategije izvajate za zagotovitev trajnosti tal?
»Izziv je na tanki črti ravnotežja med naravo in človekom, ki lahko danes uporablja vse bolj izpopolnjene tehnologije, da projekt prilagodi svojim namenom. Obenem mora imeti človek dovolj ponižnosti in daljnovidnosti, da naredi korak nazaj in prepozna naravo kot glavnega akterja pri opredeljevanju vsakega krajinskega projekta. Danes mora biti osrednja vloga človeka v procesu oblikovanja usmerjena v opazovanje in podpiranje narave: po diktatu "biološko navdihnjenega oblikovanja" in raziskav, razvitih na področju "biomimikrije", ki je tako priljubljena v zadnjih letih, se lahko vsaka oblika oblikovanja izvaja z upoštevanjem naravne selekcije kot nekakšnega "tisočletnega laboratorija za raziskave in razvoj", s katerim je narava tekom tisočletij postopoma izpopolnjevala rešitve za svoje potrebe in razvijala rešitve, ki jih lahko mi opazovati, preučevati in izkoriščati/ponovno predlagati danes.
Preprosto povedano, vsak razsvetljen dizajn mora biti usmerjen k čim večjemu zmanjševanju neprepustnih površin, k povečanju zelenih površin z izbiro esenc, ki so lahko občasno bolj primerne za specifičen kontekst in posebnosti okolja.
Enako velja za formalni izid krajinskega projekta, ki se mora prilagoditi lokaciji, v katero je vstavljen, in se osvoboditi oblikovalčevih samoreferenčnih namenov.«
Estetska valorizacija med naravo in zgodovino: Kako vam uspeva združiti estetiko krajine z valorizacijo lokalne zgodovine in kulture ter na kakšne izzive ste naleteli v tem integracijskem procesu?
»Kot že pojasnjeno, ne verjamem, da obstaja 'krajinska estetika' ne glede na kulturne, zgodovinske in okoljske vrednote, ki jih vsako območje, ki je predmet posega, prinaša s seboj.
V konkretnem primeru predstavljenega projekta, potem ko so naravni vidiki lokacije ponovno dobili glas z rušenjem stavb, parkirišč in asfaltnih površin, ki so obstajale na projektnem območju, so izbire v zvezi z urbanim zelenjem vodile prvine, povezane s stratigrafijo zemljišča in okoliško urbano krajino, zgrajeno po logiki prvih predmestij druge polovice dvajsetega stoletja.
Torej, če so bile na eni strani vrste visokih dreves (Carpinus betulus fastigata) zasnovane tako, da zastirajo okoliške stavbe, so bile znotraj parka izbrane vrste, ki bi lahko prispevale k tekočemu načrtu sanacije ogljikovodikov v smislu fitoremediacije (predvsem vrbe, topoli).
Glede na prisotnost glinenega pokrova (neprepustnega) v stratigrafiji tal, smo razmišljali o oblikovanju grbin, ki bi drevesom omogočila ukoreninjenje v prepustnih tleh v prvih letih življenja.
Na območjih, ki so najbolj prizadeta zaradi prisotnosti ogljikovodikov v vodonosniku in spremljana s piezometri, so bile oblikovane gredice s trajnimi zelnatimi rastlinami, namenjene zaščiti melioracijske rastline, zmanjšanju vzdrževanja, izvajanju fitoremediacijskega postopka (Miscanthus, Muhlenbergia capillaris, Elsholtzia mint, Perowskia,…) in razporejene tako, da je postopno cvetenje zaznamovalo tok letni časi.
Že sama narava lokacije je nakazala oblikovne linije: osenčene površine, prepustnost, upravljanje z vodami in fitoremediacija so hrbtenica celotnega procesa, vse do opredelitve celostne zasnove in specifičnih formalnih rešitev.
»Nisem hotel vsakič zamenjati vrta. Nisem želel zamenjati rastlin vsako sezono. Želel sem ustvariti vrtove, ki bi lahko ostali in se spreminjali sami od sebe« (Piet Oudolf).
Srce pokrajine
Ta intervju je ponudil poglobljen pogled na izzive in priložnosti, ki so značilni za sodobno krajinsko oblikovanje. Arhitekt Beppe Marchi je strastno ponazoril pomen občutljivega pristopa, v katerem se tehnologija in narava povezujeta, da ustvarita prostore, ki spoštujejo teritorialno identiteto. Predstavljene inovativne rešitve dokazujejo, kako lahko dialog med človekom in okoljem vodi do trajnostnih in harmoničnih rezultatov. Ta pot razmisleka spodbuja oblikovalce k ponovnemu premisleku o vlogi narave pri definiranju urbanih prostorov in navdihuje nove modele za prihodnost oblikovanja krajine. Vizija, ki obnavlja okoljsko zavezanost.
